Nekoč sva bila “vis a vis”,
zamrznjena tišina.
Po nekaj mesecih
sva z očmi spregovorila.
Praviš, da si pesnila o rožah
in o modri Donavi,
jedla Mozart čokolado,
da ne sanjaš me, ko spiš.
Pretipkala si solze,
zdaj polzijo skoz’ dlani.
Polzijo nežno, kakor
šelesteč jesenski list.
Hvala za emocijo,
v meni kroži bolj kot kri.
Vsakič, ko se to zgodi,
se prepustim.
Kjerkoli boš, ko se znoči,
nasmeh naj solze prehiti.
A jaz zatisnil bom oči,
da me preplavi.
Igrala sva klavir,
mama te je učila.
Ves tvoj špil
je zdaj ta melodija.
V c-molu toči solze,
zdaj koncert številka 2.
Strastno sva igrala,
po tem redko srečala.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
