Padel sem na njo tople julijske noči,
videl sem samo nasmeh poletnih dni.
Ti, moj mornarček, si, so govorile mi njene črne oči.
Pa sva šla na sladoled, bil sem razgret,
mango banano bi, je rekla mi,
jaz pa sem odvrnil ji: “Moj mladi Joža te želi.”
Ne, ni kriva trava bila, tud ne črtica,
da sva se stisnila, da je vzela ta velikega,
mašino dvignila vse do neba.
Še si tu z menoj, kar je res, je res.
Cela ulica nori, v Piranu je potres,
a naju tam ne bo, ker nama bo lepo v hotelu Modro nebo.
Na obalo najino se vračava,
po sivi cesti se sprehajava,
mi ljudje kot morja smo,
samo edini vidim to,
bum, bum bo še razbijalo!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
