Noben več neje panker, vsaki z vetrom se obrača,
itak špilati govejo muziko se bole splača.
Noben se več ne vseka, zaj vsi hodijo v planine,
nabavljajo si pese in planirajo družine.
Nega več spontanosti, držijo se rutine
in po stari razigranosti obujajo spomine.
Bli svobodne düše, pravili smo jin umetniki,
od kar nosijo srajce, pa so start-up podjetniki.
Zasednili pisarne, vodstvene kadre,
nekda hodli skejtat, zaj na vodene vadbe.
Goltajo sadje in svežo zelenjavo,
tu bi vsi živeli zdravo, pa pazijo na postavo.
Včasih so četrtkom radi pravli mali petek,
zaj hodijo v fitnes in držijo se diete,
radi se počutijo sprejete, niše neje gamad,
noben ga več ne sere vuni, rajši ide plavat.
Vsi lepi, nasmejani. Edino, či nej.
Srečen folk na instagrami. Edino, či nej.
Vsi bi potovali z letali čez Evropo,
še sosedova Mičika bi rada šla v Maroko.
Noben se ne upira, vsi so zadovoljni z malim.
Noben ne protestira, za spremembe so prestari.
V škife kocke so metali, ko politike so ščitili,
zaj bi isti ludi radi škifom plače zdignili.
Rušli so državo, zaj skrbi jih: Kaj bi brez!?
Nekda »fuck the system,« zaj pa so za SDS.
Vsak ma svoje mnenje, dejstvo tu ne šteje,
nekda bli so za svobodo, zaj zapirajo nam meje.
Zatirajo ideje in podpirajo hujskaštva,
strah se hrani z retoriko sovraštva.
Špara se na plačah v imeni gospodarstva,
smo šteli biti Švica, pa smo vedno bolj Madžarska.
Pri nas vsi so strpni. Edino, či nej.
In pomagajo zatrtim. Edino, či nej.
Nikdar so ne zahrbtni, nüdijo si roke,
či neso iz tujine, te so tüdi za otroke.
