Bom lahko kdaj pozabil
tvoj torzo na strmini,
jeklene tetive gorenjskega orla,
pogled, ki osvaja
junake planinskega čaja.
In tvoj vmesni čas,
moja kulturna katarza
in prva beseda najmlajših Slovencev
naj ne bo mama,
ampak RC Elan.
In strel v tišini
je napovedal naš pesnik.
Zdaj dvigamo čaše in pojemo račke,
vsi skupaj ob progi veselo jodlamo:
“Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.”
Naše blontno veselje
nam greje domove,
v srcih poletje in sneg na zaslonih,
zveze so dobre, še malo
in šlo bo zares.
Danes ob enih popoldne
je padel in obležal
nekje na začetku drugega teka
junak med junaki
pri vratcih številka trinajst.
Lahko si obrišeš nos v mojo belo srajco, draga,
ne morem več gledat’ tvojih solznih oči.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
