Lahko vam povem, kaj po novem se dogaja,
vedno več Prekmurcev se po ulicah sprehaja.
Med njimi tudi on, včasih dvigne mi plafon.
»Što je tou, ha?«
Saj vete, keri je, aha, ziher ga poznate,
pred celo se Slovenijo je sleko v spodnje gate,
zaj pa ravno toti mi na vrata zvoni,
pravi mi: »Odpri!« Jaz pa res ne vem, kaj bi.
Daj, mala, odpri mi zaj, prosin, tota vrata,
ge prišo notri mo, či grata al ne rata.
Pozabi, Eva ti, zaj, prosin, toto frazo,
či dveri doj zaj ftrgnen, kak Adam mo te gazo.
Povej mi, kaj zaj ščeš, vidin te, ka cejla vrejš,
povej mi, kaj zaj ščeš, odi ka pod meuf mrgeš.
Povej mi, kaj zaj ščeš, vidin te, ka cejla vrejš,
povej mi, kaj zaj ščeš, odi ka pod Prekmurcon mrgejš.
Takrat sva malo spila in se dogovorila,
da se še bova kdaj pa kdaj po tihem dobila.
Kmalu pa začel mi je že nosit nakit,
dvigno je kredit, rad bi vse mi stlačo v rit.
Jaz bi pa toplino, ljubezen, spoštovanje,
material mi ne pomeni nič, ker to je samo sranje.
Človeka pokvari in po žepu ga udari,
duševne vrednote pa prehitro zanemari.
Daj, mala, odpri mi zaj, prosin, tota vrata,
daj, nea seri, meni itak skous vse grata.
Pozabi, Eva ti, zaj, prosin, toto frazo,
či dveri doj zaj ftrgnen, kak Adam mo te gazo.
Povej mi, kaj zaj ščeš, vidin, ka zaj cejla vrejš,
povej mi, kaj zaj ščeš, odi ka pod meuf mrgeš.
Povej mi, kaj zaj ščeš, vidin te, ka cejla vrejš,
povej mi, kaj zaj ščeš, odi ka pod Prekmurcon mrgejš.
