Stara Ljubljana biser je bila očem,
ko lovila sva tok Ljubljanice.
Šla nasmejana sva v Tivoli zatem,
prav lepo imela se.
Iskreno sva verjela,
da skupaj sodiva,
ljubezni pa ni bilo.
Iz srca vse sva dala si,
a za naju zvezda ne gori.
Bolečine ni in ne ljubezni,
ki oba jo iščeva.
Rahli vetrovi poigravali so se,
ko ponoči sva zrla v nebo.
Tihi zidovi, sama sredi ulice.
Kot v snu, romantično.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
