Posluš’te, kaj pri naši hiši se godi,
eno jutro me krik in jok zbudi.
Naša babica je objokana bila
in je prav čüdno vün izgledala.
Dolgo sem rabo, da sem dojel,
da naši babici nekdo zobe je vzel.
Krivi smo vsi po vrsti bili,
a babičini jezi smo ubežali.
Naša babica je zobe izgubila,
preiskala je vse, da bi jih le dobila.
Zdaj nič ne govori in nič ne smeje se,
zdaj pri naši hiši mir in tišina je.
Naša babica je zobe izgubila,
da bi našla jih, je hišo obrnila.
Za njih je dala vse, štiri penzije,
eno tistemi, ki najde jih, obljubila je.
V nedeljo babica prvič k maši ni šla,
v sobi je molila, da zobe bi našla.
Za nagrado smo se razbežali vsi,
tudi ata je iskal, a jih našel ni.
Tuhtali smo dolgo, kaj storili bi,
najrajši nove zobe bi kupili ji.
Smo kase izpraznili, konec je tegob,
a hudiča, saj dovolj je le za eden zob!
Naša babica je zobe izgubila, …
Na koncu smo že vsi čist’ obupali,
k mizi smo se vsedli, saj lačni smo bili.
Ata je zagrabo govejo župico.
»Ja, hudiča, kaj je zaj to?«
»Zobi so, zobi, lüdi!« je babi zakričala,
na atijev krožnik veselo pokazala.
Je ata zaklel in razjezil se,
z mize dol je vrgo župo in zobe.
