Jest sm vesolc, padu sm z neba.
Leteu sm tko prot Zemli,
u eno vas sm padu.
Prebou sm dva kozouca,
lih tko k da bi vadu.
Kmetica me je našla
ka u senu sm ležau.
Se me reva mau je ustrašla,
me s palca je po glau.
Zbudu sm se na polciji,
tam jih use zanimal je,
me ni noben zastopu,
pršou je prevajalc iz Idrije.
So misl, da sm štajerc,
k po tekmi ga je piu,
so rekl da u glavo,
se tokk zelen noben ni biu.
Js sm vesolc, padu sm z neba.
Moja ladja mi je ušla,
lepe zelene bavre je bla,
tako ko jst se je svetila.
Čis po nesreč Slovenijo zadeu,
še sam nism vrjeu, da v tok mejhni državi
se bom fajn imeu.
Pa jim pišem pa jim rišem,
da vesolje je moj dom.
Pokažem, da šest prstou mam,
naredu ceu sm rompompom.
So le praskal se po glavah,
nisi vedl kaj nardit,
misll so da se jim blede,
da šef jih brcnu bo u rit.
Pokazal vrata so mi zdej,
pravl vesolc ti fajn se mej,
bodi vzoren voznik
k furaš svoj krožnik.
Zdej u Sloveniji živim,
ob vikendih na veselice hodim,
tut če ladjo nazaj dobim,
ne vrnem se nikoli nazaj.
