Ob odprtem oknu zdaj stojim,
ker klic si tvoj močno želim
in ena mi beseda sam’,
obarva črno-beli dan.
Ko telefon mi zazvoni,
srce v meni ponori.
Pograbim ga takoj,
v mislih spet sem tvoj.
A le beležka mi zvoni,
na njej zapisana si ti.
Pred tabo je vprašaj,
za tabo že klicaj!
Nisem več s tabo,
nisem več zdaj.
Kjer bil vprašaj je,
zdaj tu je klicaj!
Nisem več s tabo,
nisem več zdaj.
Karkoli boš rekla,
laž je priznaj!
Laž je, priznaj!
Bil sem hladen bil sem slep,
lomil srca spet in spet,
a spoznal sem – to ni prav
in srce sem tebi dal.
Ti si hladna kakor led,
srce moje joče spet.
Kaj je s svetom tem, ne vem,
lomi srca dan za dnem!
Premalo je lepila,
srce si mi zdrobila,
a nisi kriva ti,
tako življenje se vrti!
Nisem več s tabo,
nisem več zdaj.
Kjer bil vprašaj je,
zdaj tu je klicaj!
Nisem več s tabo,
nisem več zdaj.
Karkoli boš rekla,
laž je priznaj!
Laž je, priznaj!
Enkrat suženj, drugič bog,
kakor nebogljen otrok.
Še ko spoznal boš to pravilo,
te življenje bo kalilo.
Ko se zlomljen znašel boš,
ne omagaj bodi mož!
Bodi krepka močna žena,
spomni tega se kretena!
