Pod nuoč rad z duoma jst zbežim
an soji babi neč ne rečem.
Pred njo se šempjota nardim,
naskrevš jo u betulu utečem.
Pej tam popijem glaž al dva
an ka ta treči prou me prime,
se svjt numalčk zadondola
an zmislim tiste se vandime.
Bil takrat jst še junc sem mlad,
u glavi neč, u grli suša,
sm mjeu življenje strašno rad,
ku usak do čer ga ne poskuša.
Cjeu dan smo bli v vinuogradi
an suonce je ku zluodi peklo,
s z vinom smo se frišali,
po grlu je ku puotok teklo.
Tm sm jo vidu prvikrat,
požirk se je u grlu ustavu,
jst lohkor umrou bi tistikrat,
jst lohkor bi – ma, kej bi pravu.
K se ti taka rječ zgodi,
ti glava radžonirat neha
an slepe ratajo oči,
ni več Boga, nankar greha.
Me je spod čela gljdala
an se mi furbasto smejala,
pod nuoč pej h meni je pršla
an če med trte sva zbežala.
Ma za povjdat, kej blo tam je,
ku naj človk besjde najde,
jst use zvjzde vidu sem
an trjsle, trjsle so se brajde.
Takuo tista nuoč je ljpa bla,
ku nikdar pole en prej nobena,
ma, ku je pršla, tkuo je šla,
nankar ji ne vjm imena.
Je nism vidu nikdar več,
e človk obrača, Bog obrne,
mladost je šla od mene preč,
kar cajt uzame, več ne vrne.
Sej zdej prou neč mi ne fali,
mam en par brajd an kejšnu njivu,
mižerje an boljzni ni an
ženu mam še zmerm živo.
Ma, kadar spijem glaž al dva
an ka ta treči prou me prime,
se svjt numalčk zadondola
an zmislim tiste se vandime.
