Moj šocej je cagelc, si k meni ne upa,
do vzglavja še pride, pol pa obupa.
Ma šnabelce vreče, ma črne oči,
ko mlo me poljubi, pa hitro zbeži.
Bom nekej storiva, da mi ne zboli,
mu klapne zaštrikam glih čez oči.
Bom vinca naliva, korajžo rodi,
mu tisto povedva od starih ljudi.
Še, še nkol ni an cagauc
pr eni zaubeni spal,
pa kej ko k bajti je prišo,
za vzglavjem je stal.
Še, še nkol ni an cagauc
pr eni zaubeni spal,
pa ko je prišo,
za vzglavjem je stal.
Moj šocej je frihtlc, se mene boji,
za drugmi dekliči pa meče oči.
Pred mano koj jamra, da zmirom je sam,
duomo pa pride ves truden, zaspan.
Čem žauvava sama, če me zapusti,
ta pravega puoba še vsaka dobi,
da poje, pa jucka in ljubi za tri,
ta pravi Korošc se pa muck ne boji.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
