Sem z naše vesi pravi ded, postaven za umret,
imam traktor, psa, dva silosa, pa prazen kinderbet.
Pri žlahti sem jih srečal, so prišli na jesen,
ko lačne iz Ljubljane še miši grejo ven.
Ta stara dva s klobuki, od zadaj hčere tri,
so stopili ven iz avta pri farnem britofi.
Je greha vreden videt bil hčerovski tercet,
šolane pa pametne v ohišjih za umret.
Presnete punce z mesta,
zastonj je vsaka gesta,
brez biserov ste školjke,
če ne znate plesat polke.
Zizke ko mošančke, jaz gurman in estet,
po mojem take ritke so prelepe za sedet.
Sem peljal jih v gostilno, saj nisem neki šuft,
naročo ajnpren župo, pa trikrat frišni luft.
Culajtnerov je Joško potegno ven svoj meh,
je vrezal tako polko, da sedet je bilo greh.
Ko sem na ples povabil, jih je zagrabila panika,
sem spomnil se, da avše ja z mesta so doma.
Presnete punce z mesta,
zastonj je vsaka gesta,
brez biserov ste školjke,
če ne znate plesat polke.
Ker polko plesat frajlam je bil bolj kisel štos,
sem raje jim pokazal, kak zgleda kmečki boks.
Gor v naši zelhkamri so cvilile v en glas,
da moja je salama kraljica vseh klobas.
Ko zjutraj so nalagali, me stari je objel,
je reko, da se vrnejo, ko mošt bo dozorel.
Se avto je odvlejko, vse solzne so bile,
če malo prav pomislim, o, ja, za čez tedn bi ži ble.
