Po cesti hodim sam, srce pa kliče glas,
iščem tisto pravo, ki polepša mi čas.
Morda jo skriva hrib, morda jo skriva plan,
a vem, da čaka name tam daleč stran.
Zagledam jo na vasi, nasmešek kot pomlad,
v očeh ji sije žar, ki greje še največji hlad.
Približam se ji tiho, da ne ustraši se,
srce mi bije ful hudo, ker ona stresa me.
Vprašam jo za ples, za en korak al’ dva,
ona pa: »Zakaj pa ne, zakaj pa ja?«
Vrtiva se v krogu, nora sva oba
in v tistem hipu svet le nama igra.
Zdaj vem, da našel sem, kar iščem celo pomlad,
v njenem srcu sem dobil najlepši zaklad.
Če vprašaš me, kako obneslo se je takrat,
prisluhni harmoniki, potem imel jo vedno boš rad.
Ko pesem se konča, pogum dobim nazaj,
zvok te glasbe vedno popelje me v raj.
Ona pa mi nežno reče: »Nisem stran,
če hočeš, ti pokažem mojo pot do skrivnih sanj.«
Skupaj po vasi v lunin srebrni sij,
z roko v roki, ko spoznava se, stopni.
Tiho mi zašepeta, da ima rada smeh,
jaz pa ji priznam, da rad bi bil njen večni greh.
