Poznava se že vse od malih nog,
ista šola, iste družbe krog;
lepota njena je na mestu,
jaz za njo sem vedno reku:
takih kot je ona več ne dela Bog.
Zdaj leta so minila in ona že študira,
jaz pa na vasi sanjam in si govorim …
Da hoče, ona mene hoče;
v sanjah me preganja,
naj mi enkrat že pove:
da rabi, ona mene rabi,
naj me ne pozabi,
dal ji svoje bom srce.
Z diplomo se domov vrnila je,
njen nasmeh je greh v mojih očeh;
lepota njena spet na mestu,
jaz za njo bom vedno reku:
takih kot je ona več ne dela Bog.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.