Gledam sonce, umika se oblaku,
po poletju že diši seno.
Štejem regratove lučke v zraku
in potihem sanjam njo.
V beli srajci bom zvečer na vasi
med pogledi njenega iskal.
Če morda zapleševa počasi,
pa to noč ne bom zaspal!
Al’ jo bom, al’ je ne bom
danes kušnu tam pod Vahtarjevo lipo?
Al’ jo bom, al’ je ne bom,
ko bo sonce pobegnilo za goró?
Al’ jo bom, al’ je ne bom?
Njen tastari ga že toči za ekipo.
Vem, da bom, ja, vem, da bom,
v zraku čutim, da še danes moja bo!
Luna se je že z neba smejala,
ko pod lipo se je ustavil čas.
En poljub mi še nazaj je dala,
da je vid’la cela vas!
Njen me oče mal’ postrani gleda,
s prstom name so kazáli vsi,
ker mi sanje dala je soseda,
lepa Vahtarjeva hči!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
