Pijem vino svetlo, a v meni je temno,
moja duša ranjena hira in hoče njo.
Odšla je, ker sem poln bil prevar,
tako kot njo sem ljubil, nisem še nikdar.
Ej, ti moja Sara, vsega kriva je prevara,
upal sem, da nikdar se ne izve.
Dalje teče Sava, mi srce za njo odtava,
z njenim tokom šlo je upanje.
Žalost me ubija, pomagat’ si ne znam,
sram me misli umazanih je in mojih dejanj.
Ni besed, da te prikličejo nazaj,
ni na svetu stvarstva, da vrne najin raj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
