Bil je sin podeželskih zgodb, doma izpod gora,
ljubil ni še dekleta, on še ni poznal sveta.
Za spomin po očetu je kmetijo dedoval,
tisti dan mu je v hribih bog ljubezni dal!
V eni od gorskih koč ljubezen se rodila je,
fantu najlepši dan na svetu dalo je dekle!
Zjutraj zavriskal je od sreče tam na vrh’ gora,
ponosno zajokal, ker je tu doma!
Bil je sam, niti v šoli drugim zanj bilo ni mar,
nikdar ni še poljubil, niti ljubil prej nikdar!
Tisti dan, ko očetovi je kravi v pašo gnal,
mu je bog, kar je fant zaslužil, takrat dal!
V eni od gorskih koč ljubezen se rodila je,
fantu najlepši dan na svetu dalo je dekle!
Zjutraj zavriskal je od sreče tam na vrh’ gora,
ponosno zajokal, ker je tu doma!
Zdaj po stezicah istih hodi njun edini sin,
piše najlepšo pravljico s planin!
