Ravna pokraj’na pa grič,
živa puščava.
Daleč okoli prav nič,
kamen in trava.
Miško se pel’e tam čez,
zagleda obline.
V grmu je b’la spodi brez…
“I tata bi, sine”.
Zavriska Miško: »Hojlari!«
Morda dobil bo, kar že dolgo ni.
Gospod postal je spet fantič,
ko v grmu gledal je v tadrug grmič!
‘Z navade vrže ji stotak,
mu reče: “Jaz sem Špela iz Izlak.”
Denar je vzela, da bo mir,
ker rab’la je sekret papir!
Vrača se Miško domov,
žena ga čaka.
Tuhta kako b’ se zlagov,
kje je zgubu stotaka.
Tistega dne pogorel
na polni je črti,
na Trojanah je mislu, da je
v rdeči četrti.
Zavriska Miško: »Hojlari!«
Morda dobil bo, kar že dolgo ni.
Gospod postal je spet fantič,
ko v grmu gledal je v tadrug grmič!
‘Z navade vrže ji stotak,
mu reče: “Jaz sem Špela iz Izlak.”
Denar je vzela, da bo mir,
ker rab’la je sekret papir!
“Ate, jaz bi tüdi to delo!”
“I tata bi, sine! Te pa idi zaj, pa ji daj toti wc papir!”
