Deček takrat sem še bil bosopet,
mladih let sem užival svet.
Z mamo med rožami v vrtu sem bil,
rožic drobnih se veselil.
Zvončki, narcise, marjetice bele
na pomlad cvetele so.
Takrat že vedel sem, da ji cvetlice
veliko pomenijo.
Z rožami se pogovarjala je,
cvetja njih veselila se.
Vendar ta čas je prehitro minil,
kot bi bežen trenutek bil.
V poznih je letih tožila grenko –
kmalu mene več tu ne bo.
Kdo bo za rožice takrat skrbel
ali mraz jih s seboj bo vzel.
A še vedno vidim jo sredi gredic in cvetlic,
z roko nežno jih boža, neguje skrbno.
Rože mamine cvetejo vsako pomlad,
zdaj tudi, ko nisem več mlad.
V poznih je letih tožila grenko –
kmalu mene več tu ne bo.
Kdo bo za rožice takrat skrbel,
ali mraz jih s seboj bo vzel.
Rože pa danes še vedno cveto,
me na mamo spominjajo.
Zdaj je že dolgo ni, vrt njen pa še cveti,
kakor je njenih dni.
