Noč, nevihta in viharji so klesali dan,
samota je razpela jadra žalostnih spoznanj,
grenke solze, slano morje, duša, ki gori,
vse obljube izrečene so bile samo laži.
Le nikoli ne zahtevaj, naj bom tiha voda,
nikoli me ne prosi, naj se umirim,
ne nosi me na rokah, ne pihaj mi na dušo,
samo svobodna res lahko živim.
Našel si me na obali mojih praznih sanj,
brez besed v meglo zavitih, brez pričakovanj,
grenke solze, slano morje, luč, ki zagori,
veš, lahko bi bil svetilnik moji žalosti.
Ko sonce v noč zaide, vihar se pomiri,
v razpenjene valove se duša potopi,
takrat odvržem sidro, poiščem tvoj pristan,
tam vate se razlijem kakor morje v ocean.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
