Kaki dan me lajf lepo inspirira,
drugi dan me vrže s tira, mala malo iritira.
Naj dvigne roko oni, ko se ne prepira.
Jaz grem naprej po poti, rad bi samo malo mira,
stopim mimo, prvo prehitim, pol se obiram,
jem vegi, hodim v naravo, se hidriram,
ne maram onih, ko so redno jezni,
rad bi, da si me zapomnijo po ljubezni,
samo pol si mislim, da tui ne bi blo švoh,
da delajo kaj hočejo, tud če ne vejo sploh,
kaj smo dali vsa ta leta skozi.
Eni da razumejo, morjo občutit na svoji koži
pa krožim z noži, gleam kdo tu toži,
verjamemo v ljubezen, ko da smo pobožni,
samo svoj, vedno tudi, ko se tu zasluži,
pravijo, da niam pojma baby, samo kužim.
Vem, da si jezna, samo kaj naj.
Vem, da si jezna, samo kaj zaj.
Sama si si kriva, da si tak zaj.
Sama si kriva, da je tak zaj.
Ljubi bolj kot drugi, ljubi bolj kot prvič,
ljubi sebe, ljubi vse, če ne te, ljubi, zebe.
Pogruntal to sem sredi srede,
ko sem vse prijatle za tebe, spremenil v kolege,
baby, dobro veš, da niam rad stresa,
pa pride, da ko hočem rešit, nočes nehat,
kazat na mene, krivit vse razen sebe,
spet razumem, da se sredi vojne folku blede
in ker vem, da narobna reč zavedno sede,
ne preskočim plota, ne grem mimo grede,
upam, da bo ok, samo ni mus,
upam, da mus ne pusti grenki priokus,
ker zate šel bi prek dolin, rental pendolin,
nikol bil v bedu in šel na morje v Medulin,
mala kadarkoli, hočes karkoli,
daj nehaj no, saj veš, da te, Marko …
