Mlada kot zelena polja,
zrela je kot žito v klasju,
sveža je kot pomladanski veter.
Lepa je kot včasih sanje,
dobra je kot kruh domači,
nežna je kot prvi breskov cvet.
Vedel sem takoj, da to je ona,
vse na njej iz mojih sanj.
In začela se je stara zgodba,
dal sem ji ves svet in pesem posvečeno.
Njej, ki sem jo ljubil,
njej, ki še jo ljubim.
Njej, ki bom jo ljubil,
kot nobeno še doslej, edino njo.
Njej, ki sem jo sanjal,
njej, ki sem jo ljubil.
Njej, ki sem jo izgubil,
ker preveč sem si želel morda od nje.
Moja prva misel, to je ona.
Bel metulj mladostnih sanj.
Moja zadnja misel je spet ona,
v mislih nanjo pišem pesem posvečeno.
Njej, ki sem jo ljubil,
njej, ki še jo ljubim.
Njej, ki bom jo ljubil,
kot nobeno še doslej, edino njo.
Njej, ki je kot sonce,
njej, ki je kot zvezda.
Njej, ki vse je zame,
a od mene je odšla nenadoma.
Njej, ki sem jo sanjal,
njej, ki sem jo ljubil.
Njej, ki sem jo izgubil,
ker preveč sem si želel morda od nje.
