Par besed še moram rečt, sem pustil jih za konec
tk kot zmeraj; en bo hvalil puno, drugi pljuval bo me,
to se ne sekiram, samo nekaj čem, da znate
izza vsake besede izrečene, trdo stojim, brate.
In te rime so kot drobni tisk v pogodbi,
neopazne, a bistvene, ko bo rekel Bog jim
zadnje besede v obsodbi, bomo vidli,
če obstaja še pravica za krivca, al smo jo ubili.
Zakaj misliš, da nas tak učijo zgodovino,
da bi bolši bli, da njihovih napak ne ponovimo,
znate kako terorizem se rodi, kak se vžge?
Leta izkorišcevanja, to počasi vre,
a ko enkrat se zgodi, val terorja, gre čez svet
in izza njega ostane kot po tsunamiju relief.
Zbijte si iz glave, da ste jebeno nedotakljivi,
to je večje od vseh nas, ne si mislit, da ste vse že vidli!
Tulko laži, da več ne verjamemo resnici,
ko nam je pred nosom, kdo te drugi bo imel na brigi,
če se ne boš imel sam, prijatelj, ne si mislit,
da bo kdo podpiral tvojo rit, ak ne bo mel koristi.
Vsak nosi svoje breme, vsak ma svojo vojno,
vsak se znajde kako zna, vsak po svoje bije jo,
poglej! Ne vidiš? OK, Rekel ti bom:
lej kako zapušcino, bote zapustili sinom,
žal mi je, da sem začel, ker končat ne bom mogel.
Čas drsi mi tak kot naga striptizeta dol po drogu,
zato rečem vsem, ki ste pametni skos,
a ko treba kaj naredit zmrznete kot Jack-fakin-Frost,
da enostavno hojte in nardite, nič se ne bat.
Evo, čujem dež kako začenja padat na asflat,
to je to; čas, da zapustim ta teritorij
ob zori pa pridite na moj zadnji šov v avditorij.
