Tolko sranja sem naredil zarad kerega mi žal je,
da si res ne zaslužim drugega, kot to kar mam zdej,
ne zamerit mi pizdarije, besede grde,
ker nisem mislil resno jih, preživljal dane črne.
Mojo pot iz tega sveta izbral si bom sam
ne bom čakal smrti vsaki dan, zguban ves in star
to že zdej vam lahko rečem – nebom videl svoje starosti,
ostal bom le kot spomin na radosti iz mladosti.
Naprej bom živel samo v mislih od kolegov
in iz komadov moj vokal še dolgo bo odmeval,
sameval sem zmeraj, na podlakti linijaa
okleval nism nikdar, krvava lirikaa.
Če vas kdo vpraša zame – mu povejte, samo glejte,
da mu ne povete vsega, raje skrijte,
kakov del moje zgodbe samo zase
v spomin na stare čase … Ko smo iše bili skupaj …
Brez slovesa, samo žile & žiletka.
Moj život, ena linija, od začetka.
Pa do konca, evo ti krvavi stih,
pa do konca, evo ti krvavi stih.
In ko prišel bo ta dan, ko se tega bom zavedel,
da to je bilo to in da vse sem že povedal
prosil vas bom, da pustite samega me z mojim zvezkom
odjebte zdej s slovesom, čez žile z Žiletko
vidiš krv, vidiš srd, moje temne strani
kdor se sam hvali – ta je slab ponavadi,
a ja bil sem le ničkoristi, to že itak ve se (Ve se!),
edino pametno mi blo je, da sem vbil se (Ubil se!).
Zdej narejeno je narjeno, zamujeno se ne vrne,
obudite kdaj spomin na svoje frende mrtve?
Vsak, ki sem se dotaknil ga za čas života
nek mi spusti eno pravo suzo preko groba,
ta gre zate, ****, najbrž ne boš čula tega,
niti znala da sem tu in da te zovem iz daleka
mislim nate, zate bom pred smrtjo s krvjo vrisal monogram,
ko se prepoznaš … Bom ja že deleč stran … Deleč stran …
Brez slovesa, samo žile & žiletka.
Moj život, ena linija, od začetka.
Pa do konca, evo ti krvavi stih,
pa do konca, evo ti krvavi stih.
Tako deleč, a čutim vsak tvoj dih,
vsak tvoj gib, vsak premik, vse ostalo zgine mi,
se sprašujem; kdaj pomisliš name?
Ti je žal, da zgodba šla po svoji poti je in tako mi ostane
le kup misli, par slik, tvojih besed v moji glavi
to me trga, le komadi so ostali.
Še od mene brez tvoje ljubavi, srce si mi otopila
iz leda, zgleda kot da nimam moči, sem le lik
na platnu od usode, črna packa tamo dole,
ti si svetla zvezda, poti vse vodijo me do te,
tvoj objem me umiri, preden se razplamenim,
sliko počrnim, barva se razlije, se zbudim.
Još jedan dan se rada, bez tebe pokraj mene, mala,
vse bi dal, da si mi tu, preko gora preko mora.
Vsako noč letim, z mislimi bedim nad tabo
in ti šepetam, da čakam te na ono stran
stih ta naj vsem bo dobro znan …
