Pusti cvetje, šelesti
in poje pesem tebi,
v zvoku majhnih drobnih ptic igra.
Ko prisedeš, vonj me tvoj
ovije kot spomladi,
kakor pesem polna upanja.
In ko me vprašajo,
kako bilo mi je lepo,
povem jim po resnici.
Da brez tebe, le še veter me lovi
in prikliče mi spomin na tiste dni,
ko sva še bila, drug drugemu oba
usojena, kot morju je ves ocean,
a zdaj plujem sam.
Zvok kitare prek obzorja
zate naj zveni,
ko igram osamljeni napev.
Tu je, da vse spomine
izbriše in da vse mine,
kar je v meni še ostalo.
Ker brez tebe, le še veter me lovi
in prikliče mi spomin na tiste dni,
ko sva še bila drug drugemu oba
usojena, kot morju je ves ocean,
a zdaj plujem sam.
Prejo razpri, dušo izlij,
naj zdaj udari me orkan,
ker utrujen sem, a se ne dam.
Rad bi spoznal, da kar sem ti dal,
ostalo bo v tebi,
nikoli ne odšlo.
Le povej, če veter šelesti,
kot nekoč oba sva prepela vse noči,
a čutiš še?
Glej, zdaj veter me lovi
in prikliče mi spomin na tiste dni.
Osamljeno srce naj spere morje
in popelje zopet tja,
kjer eno sva bila.
