Sonce je sijalo in sirene so tulile,
nebo bilo je modro, skoraj brez oblačka,
pod svetlorumenim soncem sva tekla po cesti,
ko naju je objel prvi blisk, sva padla.
Aaa, pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.
Aaa, pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.
Tvoj strah in zadnji dih, drgetanje in jok,
bliža se smrt, smrt in ne ljubezen,
tvoje oči s pogledom tja,
kjer je nekoč sijalo sonce, so bile mrtve.
Aaa, pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.
Aaa, pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.
Ležala si v krvi
sredi rjovečega zraka in ognja,
ležala pod soncem
razžarjenim, rdečim, neresničnim,
sredi obzorja, zavitega v dim,
sredi prvega dne vojne.
Čas bo zacelil svet,
čas bo pomlajšal ta planet
in ko naju ne bo,
ostalo bo rožnato nebo.
