Lansk’ poletje b’lo je fajn,
pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran
in na puklnu le tvoja dlan,
na otoku tam nekje
svet drugačne barve je,
tam pozab’š čist’ na vse.
Dva, tri tedne b’lo je t’ko,
moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo,
prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko ‘maš svoj dom
in igraš se s kamenčkom,
inhaliraš vsak atom.
Enkrat pa bom tam ostal,
ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpot’val,
to obljub’m za prmej,
pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al’ slej.
Vsem je nam le čas vladar,
vse pomeni nam le moč in d’nar,
finance banke gospodar,
kdo račune plača, ni nam mar,
enkrat vprašaš se, zakaj
sam si sebi policaj,
pol želiš si tja nazaj.
Ampak tuk še deleč ni,
še sem suženj te požrešnosti,
preden me infarkt dobi
in pr’ št’r’desetih položi,
na obalo poč’m se,
‘sključ’m sive celice,
v topu pesek dam noge.
