Greva gor v hribe vohat gorski zrak,
ven iz te sivine greva kot takrat.
Ko sva se spoznala, ko’k je b’lo lepo,
spet te gor v hrib’h primem za roko.
Se spomniš še tist’ga dneva in jutranjih vseh meglic,
takrat sem te prvič vidu, b’la si koker sonce nasmejanih lic.
Sva skupaj planike štela, hodila po vseh stezah,
smejala sva se in pela, tud’ tam gor je nama hitr’ teku čas.
Ko prideva spet v dolino, kjer teče drugačen čas,
‘zgubiš se mi v sivem mestu in ne vprašaš, kje zdaj hodim jaz.
Še dost’krat sem šu v hribe, še dost’krat je b’lo lepo,
še dostkrat gor’ tebe iščem in še dost’krat mi je t’ko hudo.
Nekoč pa tam sredi mesta zaslišim en znan korak,
po sivem asfaltu stopa, mi srce ustavi, bil je točno tak.
Ob kavi spomin na steze, ki skupaj sva jih našla
in nikdar ne bodo takšne, vse odkar si ti po svojih stezah šla.
