Zame si b’la klas na obličju boga,
edin’ga, ki jemlje, edin’ga, ki da.
Jst pa s’m bil tvoj dušni pastir,
kovač idealov za v okvir.
Znal sem ti polizat prah iz oči,
s cvetjem posipat vlažne dlani,
ampak sadež z drevesa vzel sem si sam,
no, zdej pa ‘mam!
Dej, vrn’ se k men’,
nej ti ne bo vseen’,
ker bi še kdaj obleku tvojo srajco
in bil potešen.
Dej, vrn’ se k men’,
nej ti ne bo vseen’,
da bom s tabo spet iskal svetlobo
na nov’ prerojen.
Dej, vrn’ se k men’ …
Vzel sem ti zvestobo, zamenju za greh,
darila in naslado iskal v smeteh,
neki me je gnal’ po drugih poteh.
Vrag me je napelu, da se igram,
mislu sem, da v temo grem lahko sam,
ujet v iluzije, da se poznam,
no, zdej pa ‘mam!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
