Glej, pa mi ti povej,
a sm vredn,
posluši me zdej,
ne bit bedn.
Pokam tele rime,
pokam tele bite,
kar se tiče rapa,
js loh sm tvoj dedek,
med nama vedno bo presledek.
Lah bi reku, da sm redek,
sladk k bombon,
lah me kličš Tony bons.
Kliče me kolega ceu paničn,
se dere po fonu,
nism ga sploh razumeu,
govoru je u čudnem tonu.
Prav, da je frka,
sam itak je zabit,
pa stvari pobrka,
vedno šmrka,
zato pa folk u glavo drka.
Karma na usakemu koraku,
usi se smejete bedaku,
srce predou tupaku.
Začeu delat svojo zapuščino,
da repa ne zapustimo,
ubijam old school trake,
gledam te današnje trap spake,
hotelske napake.
Bolša izbira splav, kokr slaba muska,
zarad kere se mi dav.
“Au!” slišim po končani lekciji,
odrastu u napačni sekciji,
med temi hinauci gledam jih propadat,
oni nočjo mene vidt zmagat.
Za njih ni vredn padat,
ker od veselja se jim oči iskrijo,
misli mi bežijo.
Glej, pa mi ti povej,
a sm vredn,
posluši me zdej,
ne bit bedn.
Ta misli, da leti,
vendar pogosto samo pada
in kadar je prepozen,
samo se Bogu nada.
Pa valda, ko ni frendov,
samo foter in majka,
med smrtjo in uspehom linija je tanka.
Ta bela pa debela,
zabita vam je scena,
kurči se dok može se,
a šta onda kad se nema.
To realna ti je scena,
vaša zabita cela,
smo črna pa bela,
sm gledam kaj vam dela.
Napišem tok kitic,
kok v lajfu ti ne moreš,
ne gre ti ta rep,
džaba ti to goneš.
Poslušu to usak dan,
učasih biu sm sam,
verjeu vase,
biu sam zase,
vedu to, da se,
vaja dela mojstra,
to mi reku čora,
prjeu sm kuli,
biu je že na nuli.
To je ta priča,
o kateri se mi sanja,
brze pare manje siča,
da meu bi poune dvorane,
pesmi ne zlagane,
prjatle ne prodane.
Delam plan,
da ne ostanm sam,
kako bom to dobu,
kr slej al prej vrh se mi bo ponudu.
