Tiho nocoj na večernem se nebu,
tisoč prižge naj nebeških luči,
le star mornar bo krmaril na sredo
z barko, ki dom je spominov in dni.
Glavo nasloni na mojo si ramo
in odpočij si to mlado srce.
Dokler si tukaj, na moji obali,
svetilnik si za me.
Moje morje ve, da v srcu jočeš,
da ti v duši zmeraj je hudo.
Ne predaj se, v prihodnje dni verjemi vsaj,
ker s teboj bom jadral vekomaj.
Niso le sanje, da bi pozabila,
da bi brezskrbno smejala se spet.
A pride čas, ko boš sama spoznala,
da na tem svetu je vredno živet’.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
