Danes zjutraj v rani zori
zbrali smo se fantje vsi,
lepo Minko, ki moži se,
bomo šrangali.
Francelj meh veselo vleče,
mi pa vsi se trudimo,
da bo šranga kot se šika,
Minki v slovo.
Dolgo čakamo ob šrangi,
svatov od nikoder ni.
Godec se je že utrudil,
žejen je za tri.
Šli smo v oštarijo tamkaj,
pili kolk je kdo hotel,
saj bo ženin nam pri šrangi
lepe dnarce štel.
Pa prijezdi sel na vrancu
in nam govori tako:
“Čakate zaman na svate,
semkaj jih ne bo.
Je spodrecala nevesta
krilo, peš čez hrib odšla.
Pod cerkveno lipo
z ženinom je zmenjena.”
Plačati bo treba vse kar smo izpili,
a ženin nam evrčkov nič ne bo dal.
Mi bomo na vse to enkrat pozabili,
nevesti še dolgo bo žal.
Na velik plakat smo tako zapisali:
“Zahvaljen moj bog, da je odšla,”
saj smo se vsi fantje pri njej že naspali,
ker nič ne velja, tut nič ne košta.
