Morda vprašam kdaj po tebi,
kratko, kot da ni mi mar.
Da za droben hip vzdrhti mi srce,
ko zaslišim tvoje ime.
V mislih tvoj obraz pobožam,
za slovo od mehkih sanj.
Bog, kako boli spoznanje,
da ima sreča temno stran.
Morda kdaj povem o sreči
kadar vzel si me v roke,
ko en sam pogled je bil že dovolj,
da nahrani mi srce.
Kot da bog poslal z neba bi
angela samo zame,
da zbudil bi v meni tisto
kar čakalo je nate.
Morda hraniš še spomine,
morda me v njih več ni.
A želim, da veš vse kar sem zdaj
nevede si dal mi ti.
In ko nit nekoč se strga,
najin plamen dogori,
tam nekje te čakam, da
postaneš sonce novih dni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
