Je na meji nekoč dehtel,
ves razkošen in snežno bel,
jorgovan, ki mi cvet dal je vsak dan
na mojo stran.
Nežno veter je v njem šumel
in uspavanke mu je pel,
tam sva pod njim, mlada oba,
našla spomin.
Tako kot jorgovan cvetela si
na drugi strani meje tiste dni.
Želel sem te kot prepovedan sad,
nihče ni vedel, da imam te rad.
Jorgovan modro je molčal,
najino je skrivnost poznal,
čas pa nama je vzel sreče zaklad
tisto pomlad.
Če se danes ustavim kdaj,
kjer je jorgovan cvel tedaj,
se mi zazdi, kot bi me spet
čakala ti.
Tako kot jorgovan cvetela si
na drugi strani meje tiste dni.
Želel sem te kot prepovedan sad,
nihče ni vedel, da imam te rad.
A življenje vendar je lepo,
je polno upanja in vedno bo tako,
ker tu sta hčerka moja in tvoj sin,
da jorgovan bo spet zrasel iz novih korenin.
