Sred’ pravljične doline pod Limbarsko goro
ležijo lepe njive, gozdovi za vodo.
Po hribih posejanih veliko je vasi,
v Moravče je speljanih na ducate poti.
Na griču razprostira se trg stoletja že,
tu svetega Martina spoštujejo ljudje.
Na trgu pod zvonikom sto ljubkih hiš stoji,
pod staro vaško lipo ponosen rod živi.
Moravče so najlepše, tu dobri so ljudje,
le tu je dneve srečne uživalo srce.
Moravče so najlepše, ostalo bo tako,
doma vse dni ljubeče mi urice teko.
Domov po beli cesti rad vedno pohitim,
hlade gozdovi senčni v vročini me vse dni.
Na njivah pridna roka od daleč se pozna,
po hišah dobra volja odpira vrata vsa.
Za praznik, v nedeljo vsak rad še v cerkev gre,
ker dajo domačije na dobro še ime.
Si s pesmijo popoldne polepša vsakdo rad,
veliko dobre volje prinese vinček zlat.
