Včasih v gostilni smo sedeli
tja do jutra ranega,
cvenka v žepih nismo šteli,
pili najboljšega.
Skupaj prešerna smo zapeli,
prav vsa druščina.
Zdaj doma posedam zvečer,
pravim si – “rad imam svoj mir”.
V resnici pa je le suša pri nas,
takšen zdaj je čas,
a v srcu imam, kot vsi, upanje –
kmalu izboljša se.
Tolar ni dolar, a še bo!
Vsi si srčno najbolj želimo to!
Saj nekoč otrok odrasel
v velikana bo,
vsem tedaj po vsej deželi
naši bo lepo.
Zmeraj pokonci se držali
delavni so le ljudje,
drugim mi ne bomo dali
križem-kraž roke.
Da bogati bi postali,
si želimo le.
Toda zanj veselje nikdar,
ni denar bil taglavna stvar.
Veseli lahko brez njega vsi smo,
če zapojemo,
saj za goro svetlika se nam
zarja v novi dan.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
