Mlada si, kot je mlada jutranja rosa.
Krhka si, kot metulja belega krila.
Vsa drhtiš v mojih rokah tvoja je zdaj mladost.
Jaz pa vem, da kesala bi se za to.
In ko se zjutraj zbudila boš,
tista bela roža vzglavje ti krasila bo,
za spomin na prejšnjo noč.
In ko se zjutraj zbudila boš,
tista bela roža tiha vsa bo tam ležala,
ti pa boš ob njej jokala,
naj se v rožo rdečo spremeni.
Praviš, da rada ženska brž bi postala,
da z menoj strast opevano bi spoznala.
A ne veš, da nazaj zaprte so vse poti,
nikdar več ni vrnitve v svet brez skrbi.
In ko se zjutraj zbudila boš,
tista bela roža vzglavje ti krasila bo,
za spomin na prejšnjo noč.
Ko pa nekoč že odrasla boš,
tista bela roža le v spominu bo dehtela,
ti pa boš skrivaj želela,
da ob tvojem vzglavju spet cveti.
