Cajti zdej rejs čudni sa,
tu se vsepovsod pazna,
narveč gledama u tla,
trošta nam naben nada.
Tist, k šverca, fejst ž’vi,
vse l’hku prvošči si,
duša je za dnar predav,
v srci prazn je astav.
Nobel gvant na nem v’si,
d’nar mu kar pa luft frči,
tud če vse l’hku dabi,
brez l’bezni on ž’vi.
Kaj mu nucalu buo tu,
sej na vej de glih taku,
k njegov bo cajt pršu,
buo pred Buožja sodba šu.
Kakršn je uvs cajt bil,
takšn lon bo on dabil,
dnar tam prov nč na vela,
duša je abrajtana.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
