Ujela me je v svoje mreže
kakor pajek muhico.
Pamet več me ne doseže,
vsi tako mi pravijo.
Ne vedo pa, da sem pustil
se nalašč ujeti ji,
sem presrečen, da zdaj z mano
brhka lepotička spi.
Na Štajersko se selil bom,
zapustil svoj dolenjski dom.
Za srcem človek vedno gre,
kot sončnica obrača se.
Oj, ne zameri, očka, mi,
ker bom na Štajersko odšel.
Nekoč si na Dolenjsko ti
iz Štajerske prišel.
Ujela me je v svoje mreže
zapeljiva Štajerka,
vsak dan pa bolj suha, tenka
moja je denarnica.
A priznam, živet’ ne morem
več brez lepe Štajerke.
Skoraj vsak dan k njej se peljem
in jo stisnem na srce.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
