Šparov`n, vohr`n,
kokr kol že,
smo Gorenc ta prav
fejst spoštovan `ldje.
Toko zapel so voča,
k` zej v nebes`h spe,
da ni ga čez Goren`ca,
ne kle, ne ke d`rge.
Gorenc ma trdo bučo,
pa vel`k lep srce,
sej za p`rjatle mošno
in špajzo rad odpre.
Sej voh`rn` nismo, razsipn` tut ne,
narave smo take kot naše gore,
vse damo, kar mamo, v nasreč tut srce,
Gorenc smo pač tak `ldje!
Naš voča iz Dolenske
se je prženu u Kran,
pa je do smrt govoru:
»Gorenc so fejst spoštvan.«
Gorenc, če gre v gostilno,
zapoje iz srca,
če družbo ma tapravo,
za štefan vina da.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
