Večer je bil, ko sem odšel
na tiho jaso v samoti sred’ gozdov,
da mi srce napije se miru,
ki v mestu ni ga več nikjer.
Kot nem stražar bila je tam
na hrast naslonjena samotna preža.
Z nje se v mesečini
jasa vidi kakor dlan.
Kdo je tisti, ki lahko
pomeri iz zasede, mirno ima roko?
Rad enkrat bi vprašal ga,
le kaj ob strelu čuti v dnu srca.
Nazaj sem šel ves žalosten,
škrlatne zarje nad goro ni več bilo.
Še veter ni pobožal vej,
teman oblak prebredel je nebo.
Le glas zvona priplaval je,
večerni Ave je k počitku vabil.
Mislil sem na lovca,
ki na prežo bo prišel.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
