Ko hodim po zemlji slovenski,
kozolce srečujem povsod,
kot harfe zvenijo v vetru,
nas prosijo vse za pomoč.
Stesali so naši jih dedje,
sušili v njih klasje, seno,
gradili jih naši očetje,
a kmalu nič več jih ne bo.
Kozolci, kozolci, moji prijatelji,
pozdravljate še zmeraj me z ljubeznijo.
Kozolci, kozolci, vedno me zaboli,
poslavljate se v vetru z nežno pesmijo.
Pesem v slovo
pojte sred’ dolin,
ko vas ne bo,
ostal bo le spomin.
Ustavljam pod streho se vašo,
ko burja nasuje dežja,
naslanjam na staro se lato,
ko sanjam o sreči sveta.
Prelepi stebri govorijo
o mojstrstvu starih rodov,
pod težo let križi ječijo,
da jemljejo grenko slovo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
