Veter se poigrava z oblaki,
morje boža, poljublja čeri,
moji tihi, nemirni koraki,
v belem pesku so drobne sledi.
Na obali stojim čisto sama,
se zagledam v stari pristan,
da bi v daljnih spominih iskala
tiste dni neizpolnjenih sanj.
Neko sončno in toplo poletje,
ki odšlo je kot sonce v zaton,
je najlepše bilo doživetje,
vedno se ga spominjala bom.
Tu sem fanta z obale spoznala,
bil je modrih oči, črnih las,
že tedaj sem spoznala, da vedel
o ljubezni je več kakor jaz.
»Ti moja lipa divojčica«
je šepetal in objemal me,
da z mojih sedemnajst rosnih let
je odpal beli cvet.
Morska je najina pravljica,
kakor papirnata ladjica,
po zlati cesti odšla na jug,
ko mi dal zadnji je poljub.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
