Oliver nam poje morje šumi,
kot vedno vsak po svoje se v senci hladi.
Kogar pogledam žuli svoj pir,
jaz pa revež doma bom zvečer.
Špricajo se punce, zgoraj so brez,
upijem “ti sunce”, popada me bes.
Sem jezen in žejen kot pajk,
od včeraj sem trezen zarad’ policajk.
Lej kuk je lepu, jst morem pa domu,
prjatli v vodi so vsi do pasu.
Lej kuk je lepu, jst morem pa domu,
s plaže do šihta je zmeraj težku.
Lej kuk je lepu, jst morem pa domu,
prjatli v vodi so vsi do pasu.
Lej kuk je lepu, jst morem pa domu,
joče mi duša in moje telu.
Polni se plaža, morje diši,
v rokah nimam glaža in to me boli.
Moji prjatli pijejo ga,
jaz pa z avtom zvečer bom doma.
Rečem jim “adijo”, gledam grdo,
se režijo budale glasno.
Kot riba na suhem trpim,
se tresem kot šiba, domov ne želim.
