Ko sem vozil se od doma pa do tja kjer je doma,
me je peljala cesta le vijugasta,
a avto moj tako kot jaz si isto takrat je želel,
a to dekle še tisto noč bi res ujel.
Visok pritisk in sto idej me dolgo spravljalo je k njej,
a neki dan za me res ni bilo več mej,
tako kot princ na belem konju hitro k njej sem oddrvel,
da to dekle še tisto noč bi res ujel.
Končno stal sem res pred njo ji sladko rekel živijo,
pogledala je in prikimala z glavo,
takrat sem vedel da srce le to dekle si res želi,
takoj sem jo objel in vroč poljub ji vzel.
Še vedno ljubim jo in snubim ona pa se mi smeji,
poljubljati mi nikdar več pustila ni,
metuljčki in čebel’ce pa še zdaj v trebuhu mi lete,
saj veste da ljubezen skoz želodec gre.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
