Smo z družbo veselih, postavnih deklet,
na vas v soboto šle plesat in pet.
Poskočne si polke z ansamblom igral
in gledal me z odra, a nisi poznal.
Ko divje plesala sem, pela naglas,
še bolj si poskočno igral kontrabas.
Prijatelju poleg si rekel nato:
»Lej, tisto. Ti rečem, le ta moja bo!”
Srce mi je ukradel muzikant
in prav ponosna sem, da je moj fant.
Če tudi on po celem svetu igra,
doma pokaže, da le mene rad ima.
In če še kdaj na veselico grem,
plesati kar z vsakim več ne smem.
Moj muzikant me z odra pazi zdaj,
da ne zgodi se, kot se je nekdaj.
So rekli mi, da se le z ognjem igram,
da nikdar mi zvesti ne boš, naj priznam.
Potem si po plesu do mene prišel,
da všeč sem ti rekel, si čisto zardel.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
