Danes zjutraj v rani zori
zbrali smo se fantje vsi,
lepo Minko, ki moži se,
bomo šrangali.
Francelj meh veselo vleče,
mi pa vsi se trudimo,
da bo šranga kot se šika,
Minki v slovo.
Dolgo čakamo ob šrangi,
svatov od nikoder ni.
Godec se je že utrudil,
žejen je za tri.
Šli smo v oštarijo tamkaj,
pili kolk je kdo hotel,
saj bo ženin nam pri šrangi
lepe dnarce štel.
Plačati bo treba vse kar smo izpili,
a ženin nam tolarjev nič ne bo dal.
Mi bomo na vse to enkrat pozabili,
nevesti še dolgo bo žal.
Na velik plakat smo tako zapisali:
“Zahvaljen moj bog, da je odšla,”
saj smo se vsi fantje pri njej že naspali,
ker nič ne velja, tut nič ne košta.
Pa prijezdi sel na vrancu
in nam govori tako:
“Čakate zaman na svate,
semkaj jih ne bo.
Je spodrecala nevesta
krilo, peš čez hrib odšla.
Pod cerkveno lipo
z ženinom je zmenjena.”
