Slavček

Slavček milo je naglašal
pesmi mili glas,
jaz pod oknom sem jo vprašal:
»Smem prit’ k tebi v vas?«

Milo me je pogled’vala
in me je zasmehovala,
a rekla je, saj nis’ več moj,
a rekla je, saj nis’ več moj.

Slavček drug’ večer naglašal
pesmi mili glas,
jaz pa drugič sem jo vprašal:
»Smem prit’ k tebi v vas?«

Njeno se srce ne gane,
trdo kakor prej ostane,
a jaz ne grem od okna preč,
a jaz ne grem od okna preč.

Še enkrat zakličem milo,
glej, kak’ temna noč
razprostrila svoje krilo,
men’ zaspat’ ni moč.

Še za mano boš hodila,
grenke solze boš točila,
a, draga, bo prepozno že,
a, draga, bo prepozno že.