Hiša lepa kot v sanjah
na obrobju je vasi,
a na okenskih policah
roža še cvetela ni.
“Mar je v hiši tej življenje?”
se sprašujejo ljudje,
okna vedno so zastrta,
le zvečer luči gore.
A za štirimi zidovi
mlad osamljen fant živi,
saj očeta ima in mamo,
vendar ju ob njem več ni.
Družbo našel je na cesti,
mu živeti več ni mar,
zdaj njegovega telesa
je omama gospodar.
Daj otroku vso ljubezen,
naj ga spremlja vsepovsod,
da bo dan za dnem v življenju
vedno našel pravo pot.
Daj besedo toplo, nežno,
daj mu ves svoj prosti čas,
da bo vedno nosil v srcu,
da je ljubljen in del nas.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
