Ustavljam rad se sred’ vasi,
kjer vijejo se nageljni,
zeleni slap balkon krasi,
vmes cvetje rdeče kakor kri.
Na balkonu se dekle smeji,
ljubezen spi med nageljni,
ko prišel bo fant pod okno pet,
utrgal bo najlepši cvet.
Odšel je čez polje domov,
ga čuval je z ljubeznijo,
ko spet prišel pod okno je,
peljala ga je v kamrico.
Svet vrti se naprej, zdi se nam, vse je preč,
nageljni pa cveto prav tako kot nekoč.
Na balkon, fant, poglej, čaka te nagelj rdeč,
pridi ponj, da odšel boš pojoč.
Ko sem odšel v daljni svet,
mi dalo nagelj je dekle,
v spominih sem pod njen balkon
prihajal tja življenje vse.
Rad se vračam zdaj v naš mali dom,
kjer nageljni krase balkon,
roka ženina jih z nežnostjo
zaliva dan za dnem lahno.
Ko pade mrak, med nageljni
se hčerka rada pomudi,
ko fantje spet na vas gredo,
zaliva jih nadvse skrbno.
